Budilka…. hm… vstanem in jo ugasnem. Sem že lep čas pokonci. Misli se mi vrtinčijo in me prebadajo, me ne pustijo spati. Ali je ok, sem kaj storila narobe, ali še bom kaj storila narobe, se bo izšlo? Norišnica. V meni in posledično okrog mene. Vsa ta razkopavanja pozabljenih skrivnosti me mečejo iz tira. Potem se ujamem, da reagiram, tako kot skoraj nikoli ne reagiram. Pride spomin… hm, tako sem reagirala pred miljoni let. In potem samokontrola zataji. Včasih izbruhnem, včasih sprožim akcijo, ki se nekako ne sklada z mano. Ali pa se, pa se mogoče tega niti ne zavedam dobro.
Spremembe. Na znotraj, na zunaj. Ravnovesje se poruši. Potem lovim sredino, kjer bom ostala stabilna. Kjer se bodo stvari odvile tako, da bo prav za vse. In potem je tukaj moj potolčeni občutek lastne nevrednosti, ki se včasih le še prikrade v moje misli, takrat, ko najde kakšno izmed razpok, skozi katero mi lahko pride blizu. Zaradi njega nezavedno sprožim akcijo, ki celotno situacijo še bolj zavrtinči.
Ubija me stanje v katerem stvari niso točno določene in definirane. Moj perfekcionizem je znova na preizkušnji, vrnil se je, z napredovanjem v službi. ” Zdaj morajo zadeve steči brez napake! ” In to me utruja. Notranji kontrolor, ki skrbi, da ne delam napak. Ponoči sanjam o različnih variantah in možnostih. Pre-utrujenost. Prisilni brainstorming nadomešča kreativno ustvarjalnost. Motivacija od zunaj zamenja tisto notranjo. In potem se ujamem v vlogi marionete, ki sledi ciljem in željam drugih. Pride streznitev, vrnem se k sebi in začutim notranjo moč.
In potem… naprej.
Preveč sem si naložila. Spet. Moj delovni dan je totalno prenatrpan in opažam, da imam težave s porazdelitvijo obveznosti. Mislim, da moram vse opraviti sama, ker edino tako lahko poskrbim, da bodo stvari dobro opravljene.
Kakšen nesmisel!
Intuitivni preblisk, ki se je prebudil ob spominu na neko mojo zgodbo… pogled na mozaik. Spomin na mozaik s soncem, razbijanje ploščic in lepljenje koščkov. Simbolika je čudovita, če se razume v mojem kontekstu. Koščki, ki se sestavljajo v ubrano in čudovito celoto. Vsak zase in vsi skupaj. Kako lepo je bilo videti mojo vedno razštelano skupinico ljudi v momentih ustvarjanja in kreativnega kreiranja. Začutila sem, da je to pravzaprav to. Razlog. Želja. Vizija.
Želja po materialnem uspehu ostaja, še vedno. Vendar bom za enkrat zadovoljna s tem, kar imam. Z upanjem v prihodnost, ki bo prebarvala V v VII.
Sprememba razburka podzavest in na plan privrejo spomini, za katere že dolga leta vem, da sem jih že davno pozabila, oziroma sploh nisem čisto prepričana ali so sploh moji. Čeprav, ko se mi odvrtijo spomini mojega notranjega sveta, skupaj z vsemi emocijami in nedolžno otroško logiko, mi postane jasno, da nekoč sem pa le bila taka… še čisto majhna, z radovednimi očkami in takrat prevelikim strahom. Rolete so pa še vedno iste. Šele sedaj sem dojela, kako velik je bil pravzaprav strah… prevelik – za tako majhno punčko.
Teden dni intenzivnega počivanja in ukvarjanja samo s seboj očitno pušča neke čudne posledice.
Danes na timu v ambulanti so se mi ob nekem mimobežnem pogovoru odvrteli spomini na nekatere moje krizne intervencije, ko sem se na urgenci borila za življenje. Na tak ali drugačen način. Nekje v ozadju zavesti pa kljuva droben glasek z vprašanjem, ali je možno, da me je takrat, ali pa takrat, ali hmmm… takrat, ko je šlo res za las, ali pa…. hmm…. mogoče sprejela katera od prisotnih kolegic, dr. med. itd… s katerimi sedaj sedimo za isto mizo in razpravljamo o ključnih vprašanjih, naših skupnih klientih, pa še o vsem ostalem … ker za intermezzo je tekel pogovor o nekem nujnem sprejemu na urgenci…. Hm pomislek… tak čisto za vmes… med vsemi zgodbami, bolj ali manj tragičnimi. Vprašala pa nisem, ker….
Stopila sem na drug breg, zdaj sedim na drugi strani mize in sem tista, ki postavlja vprašanja, ne tista, ki odgovarja, bluzi in v mislih išče manipulativno najbolj prepričljiv odgovor… ker valjda je cilj kristalno jasen. Tudi zdaj je cilj jasen, ga pa vidim iz popolnoma druge perspektive in iščem protiargumente, identične tistim na katere sem včasih iskala učinkovite manipulacije….
Normalno, da se včasih tudi zaplezam in me kdo, po domače rečeno nategne… koga pa ne, navsezadnje.
Čeprav zadnje dni nisem najbolj prepričljiva. Malenkostno se smilim sama sebi…. ravno toliko, da se počutim totalno v k***. Se pa borim in gre na bolje.
Ko odpove zdravje tudi normalne stvari izgledajo težke in zoprne….
Kupila sem zvezke. Jupi.
Mah, ko se včasih zbudiš čisto na glavo in bi najraje zadavil in razsul vse, ki ti skačejo po glavi. Dan na dan. Eno samo teženje iz vseh strani. Popizdim, ko se ob 5-h zabliska luč na hodniku, zaklepanje in odklepanje vrat…
Life je čuden. Po glavi se mi podi kopica bolj ali manj samodestruktivnih rešitev. Zanimivo, kako samo-destrukcija včasih prinese olajšanje. Destrukcija. Samo, da je destrukcija. Jaz, mirno, prilagodljivo in vse prenašajoče bitje se za hobi ukvarjam z destruktivnimi idejami. Zato, da na nek bizaren način le razvozljam to mučno frustracijo, ki me zabija v tla.
Jebeš. Luštno je bilo. Dokler je trajalo. Zdaj, ko se končuje in poka po vseh šivih, pa prekleto boli.
Težko gledam. Še vedno. Počasi izgubljam vid. Na trenutke preverim, kako je… potem si občasne zamegljenosti razlagam s stresom, prilagajanjem, vročino, močnim soncem, polmrakom in podobnim sranjem. Mislim pa, da bom težko spremenila dejstvo, da izgubljam vid. Pa če se še bolj tolažim….
Mogoče je to glavni razlog za moje obupno stanje. Zajebancije in sekirancije sodelavcev namreč običajno prenesem nekoliko laže…. trikrat zavzdihnem, pogledam naokrog in si mislim naj zaboga nehajo name stresati svoje frustracije in life goes on.
Bomo videli. Šele v četrtek imam pregled.
Ali pa že v četrtek. Kakor pogledaš…. Hmmmm pogledaš?
Šibamo. V službo. Koja beda, če delaš s čudnim folkom….
Prvi : watch?v=b2ScDQx5ndw
Drugi: watch?v=0bf8c1vMKiE
Tretji: watch?v=BsPbFB8wVUc
Gremo pospravljat…..
hm… stanovanje….
kakšen mess!
Razlika je očitna. Na vseh nivojih. V kvaliteti življenja, doživljanja…motivaciji, nivoju želja in realnosti doseganja ciljev… vse je kul… bolje… lepše. Uf, če primerjam…
Vesela sem, da sem se odločila kot sem se. Čeprav je bilo zelo hudo stati za odločitvijo in predvsem vztrajati. Ampak sem vesela….
I’m happy to be alive!
Nikoli ne bi zamenjala…
Fajn je, da se vsake toliko časa zavem tega.
še zdaj mi ni čisto jasno, ampak mi je uspelo. Speljati do konca, zmagoslavno, čeprav je bilo baje mučno. Za tiste, ki so me podpirali; mućno, ker so me mrcvarili na zagovoru. Ampak meni se ni zdelo. Bil je moj trenutek, pa tudi če je bil rahlo nervozen, na trenutke v zadregi in malenkostno pikolovsko nestrpen. Nema veze. Sem bila kot v nekih zanimivih sanjah, ko sem gledala na sebe, kako govorim pred komisijo in kar naenkrat je bilo mimo. Vsi so mi čestitali, komaj mi je bilo jasno…
Počasi prihaja za mano. Umirjenost in občutek, da je neko zahtevno obdobje končno za mano. A mi nekaj manjka. Ob popoldnevih, vikendih, ne vem… nekaj. Včasih me zbega, a potem zapadem v neko čudno ležernost, ko se mi nič več ne da.
Sicer sem imela načrte… visokoleteče… na tistem drugem področju.
V službo in domov. Kot mi je rekel tisti gospod v D., raje si v službi, kot doma… in tako “polite”… jebemti. Kot da mi je tega treba. Ko bi lahko sledila, temu, kar si želim. Reva.
Razmišljam o nadaljevanju študija.
Mudi se mi.